Zadnja večerja
Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »Vzemite, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: »To je moja kri nove zaveze, ki se preliva za mnoge. Resnično, povem vam: Ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko bom pil novega v Božjem kraljestvu.« (Mr 14,22-25)
Med zadnjo večerjo je Jezus posvetil kruh in vino v svoje telo in kri. Ob tem pa je tudi posvetil apostole, da so po velikonočnih dogodkih, prav v moči Jezusovega posvečenja in naročila, tudi sami posvečali kruh in vino v Jezusovo telo in kri.
Življenje prvih vernikov
Tisti, ki so se dali krstiti, so bili stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje. (Apd 2,42.44-47)
Ta odlomek iz Apostolski del nam prikazuje, kako so živeli prvi kristjani. Ena od osrednjih dogodkov njihovega verskega življenja je bilo »lomljenje kruha« in »molitev«, kakor so tedaj imenovali sveto mašo. V stoletjih, ki so sledila, se je ureditev mašne daritve nekoliko spremenila, vendar je temeljna struktura ostala ista: branje in poslušanje Svetega pisma – božje besede ter posvetitev kruha in vina v Jezusovo telo in kri. In kot tako poznamo mašo tudi danes.
Sveta maša
Sveto mašo imenujemo tudi evharistija. Beseda evharistija izvira iz grščine – eucharistein – zahvaljevati se. Prav zato je sveta maša obred, pri katerem se zbiramo vsi verni, da bi se Bogu zahvalili za vse, s čimer nas obdaruje, kar smo in kar imamo. Pa ne le to. Pri sveti maši pred Boga prinesemo svoje življenje – svoje načrte, skrbi, težave, bremena, stiske, prošnje – vse in ga prosimo, naj nam pomaga in daje moči, da si bomo zmogli v življenju čimbolj prizadevati za dobro.
Zato tudi – če smo seveda v srcu primerno pripravljeni – pristopimo k obhajilu. Obhajilo – posvečeni kruh je Jezus, zato tudi na duhovnikove besede »Kristusovo telo.«, odgovorim »Amen.«, kar pomeni, da verjamem, verujem, da je to ni navaden košček kruh, ampak da je po posvetitvi to Jezus. Obhajilo torej prejmem zato, da se srečam z Jezusom, da ga povabim v svoje življenje, da mu izročim sebe, svoje skrbi in težave, pa tudi vse veselje in radost. Ob enem pa prav iz obhajila prejemam moč in pomoč za vsakdanje življenje.
Če na mašo gledam kot na dogodek, v katerem se srečam z Bogom preko božje besede in evharistije – obhajila, dogodek, v katerem pred Boga prinašam sebe in prejmem moč in pomoč svoje življenje, potem maša in več nekaj dolgočasnega, ampak pomemben in vesel dogodek.
V
Češčenje najsvetejšega
Zaradi onečaščanj, neprimernega in nasilnega vedenja v dosedanji evharistični kapeli (vhod iz Čopove), smo to češčenje 4. novembra prenesli v Loretsko kapelo (za glavnim oltarjem).
Najsvetejše je zaenkrat v Loretski kapeli izpostavljeno vsak dan od 6.30 do 12. ure.
MOLITEV ZA DUHOVNE POKLICE tu
Posebej za duhovne poklice molimo vsak 1. četrtek v mesecu pri sveti maši ob 19.00.