SMRT: Konec ali začetek?
Kristjanovo življenje je od rojstvo do smrti povezano in združeno tudi z življenjem Cerkve, tako v lepih in veselih, kot tudi težkih in bolečih trenutkih. Cerkev kot skupnost verujočih je navzoča ob njegovem krstu (duhovnik, starši, botri, sorodniki …), svetem obhajilu, birmi, poroki, ob raznih obletnicah in slavjih, pa tudi ob pogrebu, ko se ob krsti ali žari zbirajo najbližji, sorodniki in ostali ter se z obredom, ki ga vodi duhovnik ali diakon, poslovijo od pokojnega. Za razliko od krsta, obhajila, birme, poroke …, pogreb ni zakrament, ampak bogoslužni obred, s katerim se poslovimo od pokojnega in ga z molitvijo priporočimo Bogu.
Gotovo ni nikomur od nas prijetno iti na pogreb. Težko je že, če gre za nekoga, ki mi ni bil posebej blizu, kaj šele, če je to pogreb nekoga, mi mi je bil še posebej blizu. Nekdo, ki mi je veliko pomenil, s katerim se bil povezan, ki sem ga imel rad … Takrat je res hudo in boli.
Čeprav je smrt nekaj normalnega in naravnega, je za vsakega težka. Prav zato se danes dejstvo staranja in umiranja kar nekako izriva z naše družbe. Časopisi in televizija sicer na veliko poročajo o smrtnih žrtvah v vojnih spopadih, naravnih katastrofah, letalskih in prometnih nesrečah … Tako smo že zasičeni s takšnimi podatki, da se nas navadno sploh ne dotaknejo, še posebej ne, če iz varnega kavča domače dnevne sobe gledamo na televiziji poročilo o nekih žrtvah, ki so bile tam in tam. Pač, še nekaj našteih števil tam nekje, na drugem koncu sveta, ali pa pa vsaj nekje na drugem koncu Slovenije. Samo, da ni pri nas. Toda, ko se to zgodi v moji okolici, v moji bliži, je stvar povsem drugačna. Takrat smrt udari tudi v mojo bližino in ne morem ostati ravnodušen. Morda lahko prav ob smrti nekoga, ki mi je bil blizu, ali pa sem ga poznal, začnem premišljevati tudi o svojem življenju in o njegovi minljivosti – torej o dejstvu, da bom nekoč tudi jaz umrl.
Vse skupaj pa ni tako tragično, kot izgleda prvi hip. Nekateri sicer mislijo, da se s smrtjo vse konča, a temu ni tako. Smrt, ob kateri izgubimo nekga, ki nam je blizu, je gotovo težka in boleča, kot je težko in boleče vsako slovo. Toda za nas, kristjane, smrt ne pomeni, da je vsega konec. Ravno obratno! S smrtjo človek šele vstopi v polnost bivanja, ki mu pravimo tudi nebesa, kjer ni več trpljenja in bolečine.
Vsako nedeljo med mašo skupaj izpovemo vero, v kateri pravimo, da verujemo v: »Jezusa Kristusa, edinorojenega Sina Božjega… Bil je tudi križan za nas, pod Poncije Pilatom je trpel in bil v grob položen. In tretji dan je od mrtvih vstal, po pričevanju Pisma.«.
Apostol Pavel nas v Prvem pismu Korinčanom sprašuje in izziva glede naše vere: »Če se oznanja, da je bil Kristus obujen od mrtvih, kako morejo nekateri izmed vas govoriti, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, potem tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. Če torej mrtvi ne morejo biti obujeni, tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Tedaj so izgubljeni tudi tisti, ki so umrli v Kristusu. Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so umrli (1 Kor 15,12-16.18-20).«
O dogodku Jezusovega vstajenja od mrtvih nam poročajo vsi štirje evangelisti. Tako je evangelist Luka o vstajenju zapisal: »Prvi dan tedna so šle žene navsezgodaj h grobu. S seboj so nesle dišave, ki so jih pripravile. Kamen so našle odvaljen od groba in stopile so noter, a telesa Gospoda Jezusa niso našle. Ko so bile zaradi tega zbegane, sta nenadoma stopila k njim dva moža v sijočih oblačilih. Prestrašile so se in povesile obraz k tlom. Ona dva pa sta jim rekla: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen. Spomnite se, kako vam je govoril, ko je bil še v Galileji: »Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati.« Tedaj so se spomnile njegovih besed. Vrnile so se od groba in vse to sporočile enajsterim in vsem drugim. Bile pa so: Marija Magdalena, Ivana, Marija Jakobova in z njimi še druge žene, ki so to pripovedovale apostolom. Toda tem so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli. Peter pa je vstal in stekel h grobu. Sklonil se je in zagledal samo povoje. Nato je odšel domov in se čudil temu, kar se je zgodilo (Lk 24,1-12).«
S smrtjo torej sploh ni vsega konec, ampak se začne novo življenje. Če tega ne verjamemo in ne verujemo, »je prazna naša vera« in smo torej »od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni.« Prav vstajenje od mrtvih in večno življenje je bistvo naše vere!
PASTIRSKO PISMO SLOVENSKIH ŠKOFOV O KRŠČANSKEM POGREBU NA PRAZNIK VSEH SVETIH, 1. NOVEMBRA 2016
Dragi bratje in sestre! Ob letošnjem prazniku vseh svetih in vernih duš vam želimo škofj e spregovoriti o vprašanjih, povezanih s smrtjo in krščansko spoštljivim odnosom do človekovega telesa tudi po smrti. Junija letos smo zaradi nekaterih novih dejstev potrdili dopolnjene pastoralne smernice za krščanski pogreb, v oktobru pa je nova navodila o tem izdala tudi Kongregacija za nauk vere. V spremenjenih družbenih in kulturnih okoliščinah se hitro spreminja odnos do smrti in do umrlih. Želimo vam spregovoriti o smrti kot o sestavnem delu življenja, o poslavljanju in žalovanju kot o spominjanju na velikonočno skrivnost in o krščanskem pokopu telesa kot izročanju rajnega v Očetov objem. Med osrednja oznanila Cerkve spada vesela vest o življenju po smrti. Sv. Janez je v videnju gledal »veliko mno- žico, ki je nihče ni mogel prešteti«, množico tistih, »ki so prišli iz velike bridkosti in so oprali svoja oblačila ter jih očistili z Jagnjetovo krvjo« (Raz 7,9.14). Ko v teh dneh obiskujemo grobove rajnih, se zaradi tega upanja v nas naseli veliko veselje, s katerim Jezus sklene oznanilo blagrov: »Veselite in radujte se, kajti veliko je vaše plačilo v nebesih« (Mt 5,12). SMRTNA URA KOT POMEMBEN DEL ŽIVLJENJA V tej veri sta smrt in pogreb najdražjih vsega spoštovanja vredno dogajanje. Dotika se naših osebnih doživljanj, ki pogosto izzovejo občutek nemoči, žalosti in strahu. Zelo močnó pa se dotika tudi človeka kot presežnega, verskega bitja. Cerkev ponuja iz svoje duhovne zakladnice bogato simboliko in bogoslužna besedila, ki so namenjena tolažbi svojcev rajnega in župnijskemu občestvu. S simboli in besedili nas Sveti Duh Tolažnik usmerja v Kristusovo velikonočno skrivnost, da bi smrt sprejemali tesno povezano z veliko nočjo: kakor je Jezus Kristus za nas trpel in umrl ter tretji dan s telesom vstal od mrtvih, tudi mi upamo in verujemo, da se bo naša duša ob smrti srečala s svojim Odrešenikom in bo naše telo deležno vstajenja. V tem duhu dojemamo trenutek smrti kot enega izmed najpomembnejših v zemeljskem življenju; od katerega je na nek način odvisna vsa več- nost. SLOVO OD RAJNEGA IN POGREBNA SLOVESNOST Krščansko slovo od rajnih ter pogrebne slovesnosti zato izrazito izžarevajo vero v posmrtno življenje in jo s simboli izpovedujejo. Pogrebno bogoslužje ni samo izročitev telesa rajnega zemlji v pričakovanju vstajenja od mrtvih, ampak je namenjeno tudi tolažbi svojcev in krščanske skupnosti ter izraža krščansko vero in upanje v večno življenje. Zato je za krščansko žalovanje zelo primerno, da se ohranja molitev ob umirajočem in ob mrtvem človeku, kjer je ta molitev še prisotna, ali pa se jo na novo uvede. To je primerno tudi, ko rajni ne leži doma. Zbiranje k molitvi ob večerih je izraz vere in podpora rajnemu ter svojcem. Upadanje krščanskih pogrebov in visok odstotek žarnih pokopov, ki Slovenijo uvršča v sam svetovni vrh (82,9 % v letu 2014), in nekatere nove oblike, kot npr. raztros, nas kot kristjane izzivajo, da na kulturo »odrivanja« smrti na rob življenja in čimprejšnjo pozabo rajnih odgovorimo s ponovno »evangelizacijo smrti«, ki na novo ovrednoti človekovo telo in smrt. 2 Priloga k Sporočilom slovenskih škofij 11/2016 Pokop telesa rajnega je za Katoliško Cerkev še vedno najprimernejša oblika slovesa. Kristjani gledamo na smrt kot na edinstven in najbolj oseben način srečanja Boga in človeka že brez omejitev prostora in časa. Zato naj se telesa položijo v zemljo na blagoslovljenem pokopališču ali drugem svetem kraju. S tem krščansko ob- čestvo izrazi vero v posmrtno življenje in pri- čakovanje vstajenja teles poslednji dan. Svetopisemska besedila (prim. Mt 27,60.64-66 in druga) izpostavljajo podobe polaganja telesa v grob, praznega groba in poveličanega telesa vstalega Jezusa Kristusa. Telo je sicer minljivo in podvrženo smrti, vendar je po Kristusovemu vzoru namenjeno vstajenju. Zato škofj e močno spodbujamo vse kristjane, da, kjer je le mogoče, v veri izberete tak način pokopa, kot ga je imel Kristus, to je pokop telesa. Pri obredih naj sodeluje župnijsko občestvo, da se pokaže povezanost rajnega in svojcev s Cerkvijo. V proces slovesa od rajnega naj se na možen način vključi obhajanje svete maše. V Sloveniji je postal večinski način pokopa upepelitev in posledično žarni pokop. Razlogov je več: od prostorske stiske v mestih, ekonomskih razlogov do ideoloških nagibov. Cerkev sprejema tudi ta način, a daje prednost pokopu telesa. V primeru žarnega pokopa mora duhov nik ali drug pastoralni sodelavec previdno preveriti, da odločitev ni bila sprejeta iz veri nasprotnih razlogov – v takem primeru cerkveni obred ne bi bil smiseln. Zaradi spoštovanja do rajnega spodbujamo, da bi se kar v največji možni meri tudi z obredom poslovili od njegovega telesa še pred upepelitvijo. Marsikje to ni izvedljivo, a v tej smeri bi bilo potrebno iskati nove možnosti, saj je to želja, priporočilo in praksa vesoljne Cerkve. Tudi žare s pepelom rajnih je treba pokopati ali hraniti na svetih prostorih (pokopališče, kapela); tako je bolj zagotovljena molitev zanje in spomin nanje tudi v naslednjih generacijah. Hranjenje pepela rajnih doma za kristjane ni primerno. Za kristjana ni primeren način pokopa raztros pepela rajnega. Želja po raztrosu v morje, v gorah, gozdu ali drugod v naravi ter pojavljajoče težnje, da pepel rajnega spremenijo v spominske predmete ali ga preoblikujejo v dragulje, je posebej vprašljiva, saj bolj poudarja ljubezen do narave kot odnos do Boga in občestva Cerkve. Upanje na večno življenje v Bogu je s tem moč- no zatemnjeno. Če ni določenega kraja pokopa, groba, je zelo okrnjena možnost molitve in spomina, ki izhaja iz obiskovanja grobov. Lahko vodi tudi v razne zlorabe in v nekrščansko pojmovanje človeka ter zanika njegovo izvorno dostojanstvo bitja, ustvarjenega po Božji podobi. Hitreje se izbriše sled o obstoju določene osebe in se naslednjim generacijam odvzame možnost zgodovinskega spomina. Enako spoštovanje, kot ga imamo do teles odraslih rajnih, je prav, da imamo tudi do teles mrtvorojenih in splavljenih otrok. Tudi njihovo mesto pričakovanja vstajenja je grob na pokopališču in primeren krščanski pogrebni obred. Če se kristjan odloči zapustiti po smrti svoje telo v medicinske raziskovalne namene, kar je delo ljubezni do bližnjega, je primerno, da se pred izročitvijo obhaja obred slovesa od rajnega, ki je podoben tistemu pred upepelitvijo. Opozoriti želimo tudi na čedalje bolj prisotne krste ali žare, ki omogočajo pokop v posebnih položajih ali izpostavljajo določene vidike posmrtnega življenja (npr. reinkarnacijo – žare, iz katerih lahko vzklije rastlina itd.) in za kristjane niso primerne. Zato je treba imeti za cerkveni pogreb, kjer se izvede pokop v drugačnih oblikah od običajnih (krsta, žara), dovoljenje ordinarija. Nekatere komercialne oblike pogreba namreč lahko izražajo nekrščanske, panteistič- ne, naturalistične ali novodobske poglede na človeka. Kristus je bil položen v grob. Telo je svetišče Svetega Duha, saj je bilo posvečeno že z zakramentom svetega krsta in drugimi zakramenti, predvsem pa hranjeno s sveto evharistijo. Zato naj bo naš odnos do telesa tudi ob smrti nadvse spoštljiv in prežet z upanjem in vero v večno življenje. V želji, da skupaj ohranjamo in razvijamo krščansko obliko slovesa od rajnih, ki vključuje možnost molitve zanje in spomina nanje, vas blagoslavljamo!
Vaši škofje