Potem so farizeji in pismouki pripeljali ženo, ki so jo ujeli pri prešuštvovanju, in jo postavili v sredino. Rekli so mu »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga lahko tožili.
Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.«
Poznamo več oblik zapora. Ječa je fizična oblika zapora. Življenjske izbire in sistemi verovanja nas tudi omejujejo, le na neviden način. Včasih zapor ni tako očiten. Včasih niti ne vidimo, da smo ujeti.
Jezus pa prihaja, da nas reši vseh naših zapletov. Vidi v samo srce.
V današnjem evangeliju je prešuštnica tista, ki se zdi ujeta, in farizeji svobodni. Jezus pa je pogledal dogajanje in spoznal, da so vsi ujeti. Ženi, ki je zagrešila prešuštvo, pomaga, da začne novo življenje, farizejem pa pomaga, da drugače začnejo gledati na stvari.
Žena ni pričakovala, da bo komurkoli mar zanjo. Ujeta v svoje življenjske izbire, je bila obkrožena s sovražnimi pogledi in gotovo smrtjo. Kazen za prešuštvo je bilo kamenjanje – in ona je bila kriva.
Ko so ga prosili, naj odloči o usodi te žene, jo je Jezus pogledal. Videl jo je. Povabil jo je, naj stopi ven iz kroga sovraštva in začne znova. Pogledal je njene sodnike in jih videl. Pozval jih je, naj stopijo izven svojega omejenega gledanja in zagledanosti vase in začnejo znova.
Bog hoče, da smo novi. Pozorno preberimo beseda preroka Izaija iz prvega berila: »Ne spominjajte se prejšnjih reči, ne mislite na nekdanje reči. Glejte, nekaj novega bom narédil, zdaj klije, mar ne opazite?«
Čeprav je prešuštnica nekajkrat v življenju slabo izbrala, je pametnejša kot njeni tožniki. Ve, da je grešnica. Oni to šele morajo spoznati. Ali vidimo svoj greh? Smo kot prešuštnica, ki se zaveda svojih grehov, ali smo kot komplicirani farizeji, ki se osredotočajo na napake drugih? Bog ne more v nas narediti novih stvari, če naša srca niso pripravljena. Če sem kot prešuštnica, lahko molim: »Gospod, grešnik sem. Pomagaj mi stopiti ven iz ujteništva moje grešnosti. Pomagaj mi verjeti, da sem ljubljen, bogat in vreden. Verjamem, da imaš zame načrt, večji, kot si lahko predstavljam.« Če sem kot farizej, pa lahko molim tako: »Gospod, ne verjamem, da me lahko resnično ljubiš. Ko poskušam preživeti, se v obupu skrivam za pravili in zakoni. Pomagaj mi stopiti ven iz pravil, ki sem si jih sam postavil, da bom lahko sprejel ljubezen, ki mi jo ti naklanjaš.« Vsaka do teh molitev nam bo pomagala stopiti ven iz ujetništva, vsaka nas bo vrgla na kolena. V tem tednu molimo, da bi spoznali svojo grešnost. Prav toliko pa molimo tudi za to, da bi videli, kako smo ljubljeni. Kmalu se bomo vprašali: »Kako smo lahko tako grešni in hkrati tako ljubljeni?« To je vsekakor skrivnost in veličina našega Boga. Jezus vsak dan trka na vrata mojega srca. Hrepeni po tem, da naredim nekaj novega; pot skozi puščavo ali reko skozi pustinjo. Je moje srce pripravljeno to verjeti?
avtor: Karen Johnson
vir: http://celebrationpublications.org/
prevod: Petra Grimani
