Velikodušni Bog
Namen prilik je, da bi se ob njih ustavili in premislili. Prisilijo nas, da bi pogledali na življenje v drugačni luči, z drugega zornega kota. In ko pogledamo na svoje izbire in dejanja, ugotovimo, da prilike osvetlijo nas same. Prilike razodevajo naša notranja dejanja.
In prilika o delavcih v vinogradu je ena tistih, ki veliko pove o nas, ki smo državljani in katoličani – ker govori o pravičnosti, delu in o tem, koliko pomenimo. Obenem pa govori o milosti, velikodušnosti in sorodnih vrednotah, o delu in osebah.
Zelo jasno nam je, kako živimo te stvari. Smo kapitalisti, ki redno postavljamo interes denarja pred dobro za ljudi. Smo individualisti, saj zahtevamo, da je potrebno vsakega jemati enakopravno. Trdo delamo in zahtevamo, da vse, kar imamo tudi zaslužimo. Smo odgovorni ljudje, ki menimo, da mora vsakdo poskrbeti zase. Vsa ta močna, temeljna prepričanja nas ovirajo pri tem, da bi se strinjali s hišnim gospodarjem, ki vse delavce poplača enako.
Kot katoličani imamo nekatera zelo utrjena stališča. Če hišni gospodar predstavlja Boga, potem je to težava, ker je naš temeljni občutek Boga v tem, da je Bog pravičen. Boga prav tako vidimo kot stvarnika, podpornika in blažilca, a stvarnik je tisti, ki daje vsemu ustvarjenemu upravičenost, podpornik si želi od nas enakovreden odgovor, blažilec si želi hvaležnosti. Otovorjeni z vsemi temi podobami Boga zelo težko sprejmemo Boga kot nekoga, ki lenuha enako sprejema kot delavca.
To pa se je zgodilo, ker smo zašli stran od svetopisemskega pogleda na človeštvo in Boga. S svetopisemskega stališča Bog vse ljudi ljubi enako, vsi so mu enako blizu, enako si zaslužijo (ali ne zaslužijo) plačilo ali odrešenje. Ker so vsi ljudje telesno in duhovno povezani z Božjim sinom, so vsi člani Božje družine.
Ko beremo različne odlomke Svetega pisma, si pridobimo nesimetrično podobo Boga. Ko vzamemo svetopisemski odlomek iz konteksta, izgubimo celoto zgodbe. Na ta način lahko dejstva, kot so greh, postava, krivda in sodba, zasenčijo ravno tako pomembne stvari, kot so milost, ljubezen in prijateljstvo, dobrota in odrešenje. Sveto pismo postane orodje ukazovanja, ne pa zgodba o ljubezni.
V izbruhu ljubezni je Bog ustvaril ljudi z ljubečim duhom, ki lahko ljubezen vračajo. Kasneje, ravno ob pravem času, je Bog tako ljubil svet, da je poslal svojega Sina. Ne da bi svet obsodil, ampak da bi ga ljubil. Sin je bil novo rojstvo starega načina, ljubil je brezpogojno, njegova ljubezen ni delila, ni poznala mej. Toda ker človeštvo prenese samo nekaj ljubezni, so se Božjega otroka znebili tako, da so ga križali.
To je bilo več kot ločitveni razlog. Toda Bog je priložnost izkoristil, da je rešil to ljubečo zvezo med Bogom in Božjim ljudstvom s krvjo svojega Sina. Bog je dvignil svojega Sina iz tega nevarnega sveta nad nebes nebesa.
To je popolna ljubezenska zgodba. Kako se potem lahko izgubljamo v podnačrtih postave, greha in sodbe? Iz istega razloga menimo, da darežljivemu hišnemu gospodarju ni mogoče verjeti. Lažje je namreč razumeti pravičnost kot usmiljenje. Lažje je biti pravičniški kot ljubeč. Ljubiti namreč pomeni, da spustimo vajeti svoje usode.
Toda če ne zaupamo ljubezni, ne moremo verjeti Bogu – On je Ljubezen.
avtor: fr.James Smith prevod: Bogdan Rus OFM
