3. nedelja med letom: Obrniti smer

Čas se je dopolnil. Pride čas; in pri živem človeku je ta čas nenehno prisoten, ko je potrebno preveriti, v katero smer smo zazrti, kam je usmerjeno naše življenje in iz katerega temelja črpamo.

Čas se je dopolnil, da zapustimo nekatere naše gotovosti in se obrnemo k tistemu, ki prihaja in kliče. Za štiri ribiče je bilo Galilejsko jezero njihovo delovno mesto. Kristus je prišel k njim v službo in jih poklical tam, kjer so preživljali svoj povprečen vsakdan. Da bi jim dal pravi temelj in vrnil okus. Še več, človek, ki prejme notranji okus, posledično postane ribič ljudi, ker postane užiten in privlačen.

Če je Jezus pred 2000 leti izbral tak stil, ne vem, zakaj danes mislimo, da ne prihaja v naše službe, na naša delovna mesta, v naše vsakdane in naše odnose… To je vendar Njegov način! Da bi nam obrnil pogled in nas potegnil iz naših ujetosti:

1) Klic iz slabega v dobro

Jona je bil poslan v Ninive, veliko mesto, da bi jim oznanil resnico in jih povabil k izbiri dobrega. V prvem berilu srečamo Klic, ki človeka vabi iz slabega v dobro, iz greha v svobodo.

Ninivljani so verovali in se spreobrnili. Spreobrnili so se prej kakor Jona, kajti Jona na koncu še vedno ostaja “daleč” in se jezi nad usmiljenjem in dobroto Boga. Še potrebuje spreobrnjenje, ki so ga Ninivljani že sprejeli. To je tudi za nas, ki mislimo, da smo “blizu”, spodbuda in opozorilo. Spodbuda, da lahko Gospod po nas dela dobro celo, ko smo sami še daleč, opozorilo pa, da smo mi prvi poklicani k spreobrnjenju in ne toliko tisti, katere bi mi radi spreobrnili in jih naredili take, da bi ustrezali nam.

2) Klic iz nebistvenega v bistveno

Ta klic srečamo v drugem berilu, v katerem Pavel z jasnimi in močnimi besedami spodbuja: “To pa rečem, bratje, da je odmerjeni čas kratek. Odslej naj bodo tisti, (…), ki jočejo, kakor da ne bi jokali, tisti, ki (…) kupujejo, kakor da ne bi nič imeli, in tisti, ki ta svet uporabljajo, kakor da ga ne bi izrabljali, kajti podoba tega sveta mineva.”

V vsem, kar se okrog nas vrti in svetlika, v ritmu, ki je bistveno hitrejši kot je bil še dve generaciji nazaj, ob vseh ponudbah, ki trdijo, da so temeljne za našo srečo, se človek hitro izgubi v nebistvenem. Doktorira na nalepkah, spregleda pa vsebino. Poglablja se v stvari, ki minevajo in spregleda cilj, za katerega je ustvarjen. Spregleda večnost in spregleda odnose, ki so ustvarjeni za večnost.

Drugi Klic nas tako kliče od nebistvenega, ki uspava z udobjem, k bistvenemu, ki prebuja z življenjem.

3) Klic iz dobrega v boljše.

Tretji Klic doživita Simon in Andrej, ki sta ob obali jezera metala mreže v vodo. Najverjetneje sta spirala svoje mreže po celonočnem lovu, ki je bil bolj ali manj uspešen. Jezus tako vstopa v njuno dokončano delo, katerega uspeh ali neuspeh sta pripisovala sebi in jima obrne smer ter pokliče na pot, na kateri bo Drug vodi in pokazal morje, iz katerega bo potrebno rešiti ljudi. Drug bo odslej akter, ona dva pa sodelavca.

Poklicana sta od dela, ki je dobro in ki sta ga dobro opravljala, v delo, v katerem bosta morala prav tako zavihati rokave, vendar ne več kakor bi sama hotela, temveč kakor bo usmerjal Drug.

Bog tudi danes nemalokrat vstopa v naše dobre stvari, dobra dela, dobre lastnosti in nas pokliče v drugo smer, v boljše, v tisto, kar gre “čez”. Ker ve, da je samo tam naša sreča in izpolnjenost.

4) Klic iz ranjenosti v odrešenje

Četrti klic je Klic, ki ga prejmeta Zebedejeva sinova, ki skupaj s svojim očetom popravljata mreže. Popravljata in rešujeta odnose in tisto, kar se je na poti pretrgalo, strgalo in ranilo. Vsi imamo vsaj nekaj lukenj v svojih mrežah in vsi mi si želimo, da teh prask in raztrganin ne bi bilo. In zato največkrat porabimo ogromno časa in moči za to, da bi te rane rešili, ozdravili ali celo izbrisali.

Gospod pa nas ne kliče iz ranjenosti v ozdravljenje, ampak v odrešenje. To ne izključuje, da so nekatere rane deloma ali v celoti ozdravljene in vendar se ne ustavi pri tem. Premalo je to. On nas kliče v odrešenost bivanja, v odrešen pogled, ki nam omogoča, da težke stvari svojega življenja nič več ne gledamo z očmi, ki le ocenjujejo, kaj še manjka ali celo nosijo zamero do tistih, ki so mreže trgali, temveč z očmi, ki vidijo, kako je ta mreža – ponekod cela in ponekod potrgana – ljubljena in poklicana ljubiti.

Poklicani smo namreč naprej, iz ujetosti nenehnega reševanja v nov pogled, ki je zazrt v poslanstvo, ki ga daje Klic. Prav je, da se znamo ustaviti in popraviti, kar se popraviti da, prav pa je tudi, da znamo ob pravem času naprej, kajti odrešenost je več kot ozdravljenost, saj vključuje tudi rane.

Večkrat se šele na poti ozdravi, kar mora biti ozdravljeno, kar ostane “nepopravljeno”, pa preko Njegove milosti postane vir okusa in celo blagoslova. Skrivnost, ki jo obvlada Bog.

Kako aktualen je torej danes Klic, ki nas vabi, da se naučimo umetnosti vsakdanjega življenja, ki vključuje nešteto dejanj odpuščanja. Odpuščanje pa pomeni prav to – (spre) obrniti se od nenehnega popravljanja lastnih mrež, k Pogledu, ki kliče onkraj in dlje.

https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/2281D7900FC2BD1BC1258603003989E9?OpenDocument

Družinsko molitveno bogoslužje

Kategorije: Novice

p. Bernard Goličnik

GSM 031-257-193