Januar je mesec verskega tiska.

Lepa priložnost obenem pa spodbuda in povod, da vsakdo izmed nas premisli, kako je glede tega pri njem: kaj ima od verskega tiska naročeno, koliko knjig z versko vsebino kupuje, najprej pa, koliko od tega sploh bere in iz prebranega živi.

Pri Družini smo na uredniškem sestanku predlagali, da bi o verskem tisku povprašali duhovnike. Kar osem jih je odgovorilo, njihove odgovore ste lahko prebrali v 3. številki Družine na drugi strani, kjer objavljamo najbolj aktualne zadeve. Naročanje, priporočanje in branje verskega tiska gotovo sodi mednje. Če to za koga velja, potem najprej za duhovnike. Ljudski pregovor pravi: Po duhovnikih vera gor ali dol! V mesecu verskega tiska bi lahko dodali: Po duhovnikih verski tisk gor ali dol! Premalo je vsakoletno ugotavljanje na srečanjih slovenskih katoliških časnikarjev ob godu njihovega zavetnika sv. Frančiška Saleškega, koliko se je v zadnjem letu zmanjšala naklada Družine in revij z versko vsebino ter iskanje vzrokov, zakaj je prišlo do tega. Treba bi bilo napeti vse sile, ustvarjalne moči, poiskati strokovni nasvet, pa tudi potrkati na vest duhovnikov in vernikov, se resno vprašati, ali se tukaj resnično ne da nič narediti, kaj spremeniti in izboljšati, duhovnike in vernike prepričati o velikem pomenu širjenja verskega tiska.

Moj nekdanji časnikarski kolega prof. Jože Zadravec je večkrat dejal, da duhovnik, ki ne bere verskega tiska in ga ne priporoča župljanom, ne bi smel biti na veliki župniji. Če smo prebrali odgovore duhovnikov v 3. številki Družine, bo to kar držalo. Iz pripovedi duhovnikov smo lahko spoznali, kaj jim je od mladosti dalje pomenil verski tisk (Družina, Ognjišče, mohorjevke, dobra in poučna verska knjiga …), koliko časa so namenjali branju, kako jih je to bogatilo, osrečevalo in izobraževalo in kako si sedaj na »svojih« župnijah prizadevajo širiti med vernike Družino, Ognjišče, Mavrico, publikacije duhovnih gibanj in drugo, kar spada med verski tisk.

Tudi podporne naročnine in skladi so dobro delo

Pomanjkanje denarja (pri kom to tudi je) ne bi smel biti izgovor, saj so oz. bi bili lahko skladi za to, podporne naročnine za zares upravičene, dejanje iz ljubezni do bližnjega. Res pa je, da že dolgo nisem slišal duhovnika v cerkvi, ki bi pri oznanilih ali kako drugače povabil župljane, naj prispevajo denar tudi za podporne naročnine (sklad) tistim župljanom, ki ne zmorejo prihraniti denarja zaradi prenizkih pokojnin za celoletno naročnino Družine, Ognjišča, Božjega okolja …Tudi to bi bilo pomembno dejanje iz krščanske ljubezni do bližnjega, dobro delo. Mogoče se tega premalo zavedamo, sploh nismo pomislili na to?

Od vprašanih duhovnikov mi je najbolj »padel v oči« mednaslov pri Martinu Golobu, župniku v Srednji vasi v Bohinju: »Kristjana, ki verskega tiska ne bere, lahko pobere!« Pa tudi vse drugo, kar je povedal, predvsem, kaj je verski tisk pomenil župniku, pri katerem je bil na pastoralni praksi; da je celo iz svojega denarja dajal zanj, samo da bi ljudje brali. Ni ravnal tako, kot duhovnik, ki je prinesel nazaj na Družino neprodane izvode, namesto da bi jih razdelil med ljudi, mu, očitno, to niti ni prišlo na misel. Upam, da se ne boste zgražali nad njim, njegovim ravnanjem. Kot se je moj nekdanji glavni urednik dr. Drago Klemenčič nad snažilko, ki je na očiščeno in oprano stopnišče položila liste iz Družine, da obiskovalci ne bi umazali tal. Družino pa lahko?! Tudi mene je začudilo njeno nepremišljeno dejanje; da ji je kaj takega sploh prišlo na misel, saj smo imeli doma Družino skorajda za svetinjo, silno pazili nanjo, jo brali z vsem spoštovanjem. Deloma tudi zato, ker je bil to čas komunizma, ki je preganjal vse versko, je bilo versko berilo zelo dragoceno in iskano. Danes pa je vse dovoljeno, zato tudi manj vredno, spoštovano in uporabljano.