Posvetitev lateranske bazilike

LateranPogosto imamo občutek, da je življenje eno samo gibanje. Cerkev pa sredi vsega tega praznuje neki praznik lateranske bazilike. Nekateri bodo ob tem rekli: »Halo!? Krasen primer, kako malo smisla ima Cerkev za ta svet in kako okorelo deluje sredi današnjega sveta! Natančnejši vpogled v vse razsežnosti tega vprašanja, pa pokaže ravno nasprotno. Ravno zgodovina lateranske bazilike kaže, kako sta Cerkev in svet medsebojno prepletena, v nekaterih časih celo preveč. Pokaže se tudi, kako zelo je Cerkev v stalnem spreminjanju.
Cerkev San Giovanni in Laterano je bila od 4. do 14. stol. sedež papežev. Čeprav velja za mater in glavo vseh rimskih in vseh drugih cerkva po vsem svetu, ima zelo posvetno preteklost. Ne nosi samo imena po sv. Janezu Krstniku, ampak tudi ime Lateran, to je ene od starih in premožnih rimskih družin. Tej je na začetku pripadalo zemljišče, na katerem danes bazilika stoji. Iz te družine je izhajal tudi neki Plautius lateranus, ki se je po poročanju pesnika Juvenala rad z veliko hitrostjo gibal po glavnih mestnih ulicah in bil nasploh zelo napuhnjen človek. Bil je eden od ljubimcev Mesaline, tretje žene rimskega cesarja Klavdija. Ta je umrl še mlad, ker se je pridružil zaroti proti cesarju Neronu, ki je prekmalu prišla v javnost in bila krvavo zadušena. Posest Laterana je kot doto prinesla v zakon Fausta, žena cesarja Konstantina. Ta jo je kasneje dal umoriti in palačo Laterani podaril takratnemu rimskemu škofu. Prva velika krščanska cerkev v Rimu torej ni bila zgrajena na grobovih Petra ali Pavla, tudi ne v neki še nedotaknjeni naravi, ne na kraju, ki bi ga izbrali verniki, ampak tam, kjer so ji prostor določili in dodelili drugi. Lateranska bazilika je cerkev sredi sveta; cerkev, ki ima to prednost, da jo je podpirala posvetna oblast. Cerkev, ki ima tudi to prednost, da je nemogoče iz njene centralne pozicije spregledati, kaj se dogaja v svetu in kaj se od nje pričakuje. Hkrati pa je to Cerkev, ki mora biti pozorna na to, da sredi tega sveta sama ne izgubi izpred oči svojega osnovnega poslanstva.
Lateranska bazilika nam kaže, da Cerkev skozi stoletja ni povsem otrdela, ampak se je vedno znova prenavljala. Ko je dal cesar Konstantin to cerkev kristjanom, je bilo to znamenje, da je krščanska vera enakovredna drugim religijam v takratnem rimskem cesarstvu, torej da kristjani od tedaj naprej lahko svobodno živijo po svoji veri, brez strahu, da bodo zaradi tega preganjani. Ta cesar jih ni samo kot take sprejemal, ampak tudi znatno podpiral. Lateranska bazilika je bila tedaj znamenje povsem novih časov. Kristjani, ki zaradi preganjanj do tedaj niso mogli graditi lastnih cerkva, ampak so se zbirali po domovih vernikov, so sedaj imeli neko vidno osrednjo točko, ki jih je dodatno povezovala, zlasti pri bogoslužju.
vatikanVendar ni ostalo le na tej točki. Tako kot je bil »sedež« krščanstva iz Jeruzalema prenesen v Rim, tako se je tudi v Rimu sedež vesoljne Cerkve iz Laterana kasneje premaknil v Vatikan. Po dolgih stoletjih so se papeži po 14. stoletju nastanili v Vatikanu in tam ostali do danes. Nihče pa ne more danes zagotoviti, da bo tako za vse večne čase.
Zgodovina lateranske bazilike kaže, da se Cerkev lahko na zunaj zelo spreminja, da tako lažje doseže tiste, ki jo potrebujejo, ali ko sama ugotovi, da bo tako imela za svoje poslanstvo ugodnejše okoliščine. To mirno lahko počne vse dokler je njeno pravo središče Jezus Kristus.
Ko se torej danes pri maši spominjamo lateranske bazilike, ne slavimo s tem nečesa zgodovinsko preseženega, ampak dejansko potrjujemo življenjsko moč Cerkve, ki se je vedno doslej, od Jezusovih časov pa do sedaj, spreminjala v tistem, kar ne sodi v samo njeno bistvo. Slavimo Cerkev, ki se ni podredila neki popolnoma nespremenljivi formi, ampak se vedno znova prenavlja zato, da bi lahko ostala zvesta svojemu osnovnemu poslanstvu.


p. Bernard Goličnik

GSM 031-257-193