ROŽNI VENEC – pomembna pobožnost

 

Rožni venec bi mogli imenovati Marijina pot. Kristusove skrivnosti so tudi skrivnosti Matere. Ob premišljevanju Kristusovega obličja je potrebno razodetje “od zgoraj” in da bi ga sprejeli, moramo nujno prisluhniti. V molku in molitvi more dozoreti spoznanje skrivnosti veselega, svetelega, žalostnega in častitljivega dela rožnega venca.

Oblika molitve rožnega venca ima svoj izvor med puščavniki in kasneje pri menihih, ki so najpogosteje molili in ponavljali očenaš. Molitev rožnega venca se je zelo hitro širila po zmagi kristjanov nad Turki pri Lepantu 1571, saj so to zmago pripisovali molitvi rožnega venca. Na dan odločilne bitke 7. oktobra 1571 so se zbrale bratovščine rožnega venca in goreče molile to molitev. V spomin na to zmago imamo v bogoslužju god Rožnovenske Matere Božje – 7. oktobra. … Poznejši papeži, zlasti Leon XIII, ki je napisal kar 16 okrožnic o rožnem vencu, so to molitev pospeševali. K širjenju te molitve so prispevala tudi prikazovanja v Lurdu in Fatimi ter stiske krščanskega ljudstva.

“Zunaj liturgije zakramentov in zakramentalov mora kateheza upoštevati oblike pobožnosti vernikov in ljudske religioznosti. Religiozni čut krščanskega ljudstva je v vsakem času našel svoj izraz v mnogovrstnih oblikah pobožnosti, ki obdajajo zakramentalno življenje Cerkve, kakor so češčenje relikvij, obiskovanja svetišč, romanja, procesije, križev pot, religiozni plesi, rožni venec, svetinjice itd.” (KKC 1674)

Fatimski uvodi v vse štiri dele rožnega venca:

Če redno s premislekom prebiramo jagode rožnega venca, rastemo v veri, upanju in ljubezni. Globoka in predana molitev rožnega venca nas torej spreminja v vse bolj evangeljske kristjane: prav take, kot so bili sv. Dominik, sv. Frančišek, sv. Klara in drugi svetniki. Naj za nas molitev nikdar ne postane neprijetno breme. Naj se naše molitve vselej rodijo iz veselega srca …


p. Bernard Goličnik

GSM 031-257-193