Zadnjih deset dni decembra se vse vrti okoli družine. To je vsekakor razveseljivo. Toda kaj se v resnici dogaja? Najprej lahko ugotovimo, da se  decembra v širokih ljudskih množicah za nekaj dni prebudi prvinski nagon po družini, hrepenenje po tisti zadnji oazi miru in sreče, ki si je ne pustimo vzeti; za nas je nedotakljiva, docela intimna, tako v celoti naša, da lahko vanjo vstopijo samo povabljeni.

Prvinski nagon po družini

Prvih enajst mesecev v letu se razletimo na vse strani. Delo, služba in želja, da bi nekaj imeli in nekaj pomenili in bili v vsem vsaj korak pred drugimi, nas vleče v vrtinec, da nenehno pogledujemo na uro. Skozi vse leto dobra organizacija in tehnične rešitve nadomeščajo odnose, iskren pogovor, medčloveško bližino in toplino. Na tihem si priznamo, da je v tem obnašanju nekakšna sistemska napaka, kajti loteva se nas povsem nedoločljiv strah, iztrošenost in izpraznjenost. Sredi decembra opazimo, da je središče, naša družina, tisti zaklad, ki nam, kakor zatrjujemo, največ pomeni, povsem brez vsebine in komaj še pri življenju. Na božični večer bi radi nadoknadili vse, kar smo čez leto zamudili. Preganja nas slaba vest, ker smo se mesec za mesecem odtujevali sozakoncu, otrokom in prijateljem in dajali prednost nenasitnemu hlepenju, da bi se dvignili iz povprečja, veljali za uspešne, bili v očeh drugih nekaj posebnega, ko bi se končno tudi drugi hoteli primerjati z nami.

Kako nadoknaditi zamujeno?

Kaj lahko po dvajsetem decembru, po dolgih mesecih zapostavljanja bistvenega, še naredimo, da bi zapolnili izpraznjeno središče svojega doma? Alternativ ni veliko. Ker vemo, da zanemarjenih odnosov ni mogoče nadomestiti v enem samem večeru, nam preostane predvsem božično darilo. To mora biti toliko večje, kolikor bolj nam vest očita, da smo se odtujili svojim najdražjim. Z velikostjo in kakovostjo darila jih želimo prepričati, da  nam pomenijo vse. Napotimo se v nakupovalno središče, kot iz uma  odpiramo denarnico in upamo proti upanju, da bo odprt mošnjiček odprl tudi srce tistih, ki jim zatrjujemo, da jih ljubimo. Nadejamo si, da si bomo z darili kupili zaupanje in svojim dragim prepričljivo pokazali, kako jih imamo radi, le da mimo naše volje vedno pride kaj vmes, zaradi česar jih zapuščamo in bližino z njimi prelagamo na dan, ko naj bi končno imeli toliko, da bi se lahko brezskrbno stisnili k njim.

Po darilih še hlastanje za doživetji

In potem mine sveti večer, in za njim še božični dan, in ker v duši ni tako, kot smo si želeli, kar smo, pravzaprav, vedeli že vnaprej, se nam v dneh do silvestrovega večera obeta še rezervni izhod, obisk razsvetljenega mestnega središča, vonj po kuhanem vinu, dišeče pečene mesnine in vsakovrstne bleščice, paša za oči naših otrok. In če si na tem izhodu kot par, kot mož in žena, ne zmoreva in ne znava kaj zares srčnega povedati, se veseliva vsaj otrok, ki uživajo v vrveči množici, med lučkami in dražljaji, ki jih animirajo dokler na poti domov v avtu ne zaspijo.

Za kratek čas pozabljene ideologije

Skoraj sočasno z zimskim Sončevim obratom, 21. decembra, se začne tudi preobrat v naših glavah; ideologijo redefinirane družine, ki ima za avtentično družino tako rekoč vsako zvezo človeških bitij, neopazno, nagonsko zamenjamo s tradicionalnim vzorcem družine. Božično družinsko praznovanje iz naše zavesti odrine modernistične in vsiljene modele družine, da se zanje sploh ne zmenimo. Naenkrat je v naših občutjih vse po starem, kot v nekdanjih časih, v standardnem okviru – oče, mati, otrok. Na božič priznamo samo ta model družine, tako pač čutimo, pa naj bomo verni ali neverni, domoljubi ali kozmopoliti, napredni ali konservativni, digitalni ali analogni, moderni ali postmoderni, bogati ali revni, manualni ali mentalni delavci, pripadniki baby-boom generacije ali milenijci.

Domačnost iščemo v tradicionalnih obredih

Prazniki vzpostavijo pradavne rituale. Nikoli jih ne bomo obšli, ker nas sicer ne bi bilo več, zato se jih na božič tudi ne sramujemo. Dom in obredi so naš habitus, oblačilo naše človeške biti, nedotakljiva vrednota. Novotarije, ki jim skozi vse leto navdušeno sledimo in zanje zapravljamo denar, so v božični osmini varno umeščene v tradicionalne okvire, v domače okolje, kakor v nekdanjih letih. Ne more biti drugače, kajti spreminjajo se samo zunanje razmere, občutje ljubezni, žalosti, upanja in svobode pa je danes enako kot takrat, ko je pred davnimi veki prvi človek izšel iz Božje delavnice.

Sveta Družina in ideali družinskega življenja

Ali naj si naše družine danes postavijo Sveto Družino za zgled, kako naj živijo? To je verjetno naše prvo vprašanje? Mnogi to priporočajo, še zlasti v cerkvi. Toda ali to res lahko deluje? Mislim, da ne, kajti to je moralistični pristop, ki človeka sili, da nekaj mora, da je prav, če sledi oddaljenemu idealu. Krščanstvo pa se ne začenja z moralo, z ideali in zapovedjo, da nekaj moramo, pač pa je na začetku naše vere milost, Božja zastonjska ljubezen, torej odrešenje. Šele milost, ki se ji odpremo, lahko osmisli in da moč za nov korak.

Problem nalaganja idealov

Če bi v naši družini rekli: posnemali bomo Sveto Družino, bi si naložili breme, ki ga ne bi zmogli. Papež Frančišek nas v apostolski spodbudi Amoris Laetitia osvobaja bremena idealov. Odločitev za ideal je namreč vedno nekaj umetnega, saj pripadnost idealu navadno kaj malo vpliva na prakso. Papež Frančišek pravi, naj začnemo tam, kjer smo; začnemo naj torej pri dejanskem psiho-emocionalnem stanju družinskih članov. Ne moreva, denimo, kot zakonca reči, da bova posnemala Sveto Družino, ko pa sva se morda drug drugega že povsem naveličala in se sporazumevava predvsem z obveznimi uvodnimi očitki, ki jim sledi le še dogovor o tehničnih zadevah družinskega življenja; ko je med nama malo resničnega sporazumevanja, temveč bolj ali manj samo še osciliranje med napadanjem in umikanjem, godrnjanjem in molkom, upornostjo in tiho maščevalnostjo.

Morda bo kdo rekel, da pretiravam, ampak prav to, kar sem povedal, je vsebina večine spovedi poročenih ljudi. Pravi začarani krog. Tega nenehnega ponavljanja vedno istega, te uničujoče utrujenosti duha in odnosov – tudi tradicionalno božično praznovanje ne more spremeniti, zato je takoj po božiču spet vse po starem.

Kje torej začeti?

Če naj na katerem koli področju življenja karkoli temeljito spremenimo, moramo iti čisto na začetek. Če hočemo, na primer vzdrževati železno vrtno ograjo, ni dovolj, da z nje spihamo prah ali da po njej površno potegnemo z žično ščetko, pač pa moramo priti do osnove, da se kovina zasveti, šele potem naj sledi zaščitni premaz, ki lahko ograjo varuje pred propadanjem.

V cerkvi radi svetujemo, da se premik v družini zgodi z družinsko molitvijo. To je prva nenatančnost, ker ne sežemo dovolj globoko. Kaj je začetek družine, nam zelo jasno pove že stara zaveza. Evangelist Matej navaja prvo Mojzesovo knjigo: »Ali niste brali, da ju je Stvarnik na začetku ustvaril kot moža in ženo in rekel: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak sta eno meso (ena duša)« (Mt 19,4–5).

Na začetku je enodušnost med možem in ženo

Sveto pismo, ko govori o začetku družine, ne omenja otrok. Tudi sv. Pavel v hvalospevu ljubezni, v pismu Korinčanom, in v navodilih, kako naj se zakonca ljubita, v pismu Efežanom, ne omenja otrok. Moški in ženska se torej ne poročita ne zaradi otrok ne zaradi skupne strehe nad glavo. Oboje je nekaj drugotnega, posledica prve resničnosti, ko dva najprej postaneta ena duša. Za enodušnost moškega in ženske ne zadostuje čustvena bližina ne erotična ljubezen ne kemija ne isto nazorsko prepričanje in pripadnost istemu kulturnemu izročilo, pa tudi ne veščine dobrega komuniciranja itd.

Enodušnost oziroma edinost dveh src in teles je po svoji biti – duhovna resničnost, ki napolni dve srci, če se odpreta Bogu. Biti ena duša in eno telo ni duševna ali psihološka ali emocionalna resničnost, kot danes misli večina ljudi, vključno z večino terapevtskih strokovnjakov, ampak je duhovna resničnost, nekaj kar se dogaja med možem, ženo in Bogom, ki ju napolnjuje s svojo ljubeznijo.

Na začetku tistega odnosa med zakoncema, ki lahko vodi v edinost duha in telesa, ni pogovor, kot vsi govorijo, saj zakonca nista stvarnika ne sebe ne svoje zveze, nista torej stvarnika svoje psihofizične realnosti, zato je vse, kar je duševnega, psihološkega, čustvenega in umskega šele druga raven naše človeške biti. Na začetku odnosa med zakoncema naj bo vstop v duhovno resničnost, šele ta omogoča pogovor, o katerem ve toliko povedati psihologija. Vstop v duhovno resničnost ni rezerviran samo za katoličane, tudi ne samo za deklarativno verne, zato o tej široki paleti oblik v tem nagovoru ne moremo podrobno razpravljati. Lahko pa povemo, kako naj to naredita dva katoličana.

Prvi korak: povabilo k enodušni molitvi

Mož, ki zaradi žene zapusti očetov dom, da bi bil z njo ena duša, naj jo, ko sta sama, ko otrok ni zraven, povabi s kar najbolj preprostimi besedami: »Kaj misliš, če bi sedaj zmolila eno Zdravamarijo ali en Očenaš za najine otroke, za naju, za kak problem, ki ga zaznavava v družini, župniji, v svetu …« Pri povabilu naj bo mož docela iskren, naj da ženi občutiti, da to, kar izreka, zares hoče; naj ženo pokliče po imenu, da se bo čutila nagovorjeno. Če morda žena prvemu vabilu zaradi vsega, kar je bilo v preteklosti med njima, ne bo verjela, naj možu ta zavrnitev ne vzame poguma. In zakaj bi mu ga, ko pa mož dobro ve, kolikokrat je svojo ženo v mislih ali čustvih že zapustil ali zanemaril. Naj vabilo ponovi še naslednji dan, in če ne bo šlo, ker skupne molitve nikoli doslej nista prakticirala, naj vztraja, naj za vztrajnost prosi Gospoda, da bi nekega dne uspel, naj prosi Gospoda, da mu odpusti, ker je bil do žene več let nepozoren, naporen, zahteven, egoističen in neljubeč. Naj vztraja, da znova pridobi ženino zaupanje, ker ni mogoče z enim samim vabilom premagati nakopičenih razlogov za nezaupanje. Isto velja seveda tudi za ženo.

Dati prostor Bogu

Iskreno vabilo k skupni molitvi nikoli ni samo človeški poseg, v vabilu je že navzoč Gospodov Duh, ki intonira govor, da zveni drugače, bolj mehko in ljubeče, bolj toplo in Božje. S preprostim vabilom in z odzivom nanj, je Gospod že tu; da moževe oči ne vidijo žene samo tako, kot jo vidijo za štedilnikom, z zaskrbljenim obrazom, ampak prepoznajo na njenih licih onstranski mir in nasmeh in novo privlačnost. Z vabilom se v moža in ženo preliva medsebojno odpuščanje za številne grehe, ki sta jih storila drug nad drugim. Ločilna stena med njima neslišno izginja, kajti Gospod jo odvzema, ker je prav zato prišel na svet, da bi ločino steno med nami podrl in nas znova v sebi združil, kot je zapisal sv. Pavel v pismu Efežanom.

Dati prostor zakoncu

In ko se duši združita v Bogu, se odpre prostor za pogovor. Po prepričanju papeža Frančiška naj bo prvo vprašanje zakoncev: »Kje je duša mojega sozakonca?« Takšno vprašanje ukinja potrebo po očitkih; moraliziranje, kaj bi kdo moral narediti, pa ni, postane nesmiselno, nadomesti pa ga razumevanje. Tisti sozakonec, ki ima več duhovnih moči, naj po molitvi prvi nadaljuje pogovor. Spet s preprostim vprašanjem: »Kako, draga žena, ti doživljaš to, kar govorim, kako ti vidiš smisel tega, kar razmišljam, delam in načrtujem? Kako ti je takrat, ko ti kaj očitam, ko se delam pametnega in kar naprej nekaj modrujem, da te spravljam ob pamet?« Žena naj se možu oddolži s podobnim vprašanjem. Biti ena duša, pomeni razumeti odtenke strahov v duši drugega, razumeti skrite želje, si jih upati podrobno predstaviti in opisati. Vsega tega zakonca na začetku največkrat ne obvladata. A če ju bo molitev povezala, bosta znala vsak dan bolj natančno opisovati, kaj se skriva v njima, prepoznavati, kar čutila, a še ne razumeta.

Središče družine niso otroci, temveč zakonca

Zakonske molitve nikakor ne more nadomestiti družinska molitev, kajti vprašanja, ki zadevajo zakonca niso ista kot vprašanja, ki zadevajo otroke. Z zakonsko molitvijo se vzpostavi središče družine. Otroci bolj kot kar koli drugega potrebujejo vedenje, da sta oče in mati eno. Radi jima bodo odstopili svoj čas, ki si ga bosta vzela zase. Otroci namreč vedo, da njihova sreča in varnost temelji na tem, kar se duhovnega dogaja med očetom in mamo. Nadomestila za njuno enodušnost v Bogu ni. Če mož in žena nista eno v Bogu, družina v nobenem oziru ni zares funkcionalna.

Zakonci se sprašujejo, kako naj vero posredujejo otrokom. Je ne morejo, če Gospodov Duh ni med njimi. Če pa je, potem vedo, kako naj to, iz česar sami živijo, posredujejo naprej. Tankočutnost, ki je pri vzgoji tako pomembna, zakonca preigravata najprej v svojem partnerskem odnosu. Ko občutita in prav dojemata drug drugega, razumeta in prav dojemata tudi svoje otroke.

Od Svete Družine se lahko učimo in izprosimo predvsem takšnega duhovnega odnosa.

Milan Knep