Advent je igra čakanja. Potrpežljivo in vneto
čakamo ta veseli čas. Po nekaj letih se nam
zazdi, da bo advent zastarel. Ker pride vsako
leto, se nanj ni treba pripraviti. Toda kot je
zapisal Shakespeare: »Biti pripravljen je vse.«
Bolj priljubljen je tale zapis: Ko je Mali Princ
spoznaval lisico, je vztrajal, da se z lisico
srečata točno ob štirih vsak dan. Ko ga je lisica
vprašala, zakaj, je Mali Princ odgovoril: »Da te
lahko pričakujem že od treh.«
In tukaj smo, čakamo božič. Toda kako
čakamo? Kaj počnemo, medtem ko čakamo?
To je odvisno od tega, kaj čakamo.
Pravzaprav obstajata dve vrsti božiča:
ateistični in krščanski. Ateistični božič se
osredotoča večinoma na nas, medtem ko se
krščanski božič osredotoča na Boga.
Večinoma pravimo zato, ker od prvega božiča
ni več temeljne razlike med nami in Bogom.
Mi brez Boga nimamo prihodnosti, pa tudi
Bog bi bil brez nas nekaj drugega.
Kaj praznujemo v ateističnem božičnem času?
Pričakujemo dobro voljo, mir, velikodušnost,
izpolnitev, veselje. Veselimo se daril in
nepričakovanih poljubov. Upamo na nagrado
ali nek znak hvaležnosti; na pol pričakujemo
zaročni prstan ali neko znamenje zaveze.
Želimo si osebno zaveze, družinske harmonije
in blaginje za vse človeštvo.
Neotesano bi bilo, če bi se posmehovali tem
visokim znamenjem upanja. Na mnoge načine
so to opisi Božjega kraljestva: kakšno bi bilo
življenje, če bi mi in ves svet živeli na tak
način, kot želi Bog. Po drugi strani pa je
ateistični božič preveč dober oz. obljublja
preveč. Če bi se vse naše božične želje
uresničile, ne bi več potrebovali krščanskega
božiča. Morda niti Boga ne bi več potrebovali.
Toda na žalost (ali na srečo) se božična
pričakovanja redko izpolnijo. In tudi sanje, ki
se uresničijo, se razblinijo, ko se zbudimo.
Človeštvo lahko prenese samo določeno mero
človeške sreče. Potrebujemo srečo iz nebes.
Včasih si želim, da bi se krščanski in ateistični
božič praznovala na različna dneva. Tako bi
lahko oba spoštovali. Toda to se ne bo
zgodilo. Tudi če naše krščansko praznovanje
prestavimo na drug datum, ga bo brezbožni
svet počasi prevzel, kot je sprejel nedelje,
praznike, veliko noč, zahvalno nedeljo … In
Jezusa zreduciral v zajca.
Naše edino pribežališče je praznovati svoj
osebni božič sredi brezbožnega dogajanja.
Spomnimo se: Kaj je božič s stališča Boga? Je
pomemben trenutek, ko se je sam Božji Sin
spustil iz nebeškega kraljestva slave v prah
zemlje. Je čarobni trenutek, ko je bilo
človeštvo potegnjeno v blaženost. Je čudežni
hip, ko je Božji Sin postal Marijin Sin.
Kot vsako rojstvo je bil popolnoma
presenetljiv, tako za starše kot za otroka.
Starši so presenečeni, da lahko ustvarijo
življenje. Seveda pa je vse še večje
presenečenje za otroka. Toda ta otrok ni bil
kot drugi otroci. Ni prišel na svet kot tujec –
prišel je v svoj lastni svet. Svet, v katerega je
prišel, je bil ustvarjen po njem, pripravljen po
njegovi zamisli, narejen točno za njegovo
življenje. Vse stvarjenje in ves čas sta bila
samo priprava na njegovo rojstvo.
Kategorije: Novice

p. Bernard Goličnik

GSM 031-257-193