Rad bi imel kakor orel peruti…

Kdor se dvigne v nebo in leti nad našo deželo, vidi mnoge lepote narave, s katerimi je posejana naša domovina. Ne glede na to ali je na letalu ali padalu ali pa gleda posnetke pokrajin, ga ta pogled napolni z lepoto, ki mu je ne more dati nobena druga dežela. Naša domovina, preplet gozdov, gora, travnikov in morja, je v nas zasidrana s posebno ljubeznijo. To pokrajino poznamo, toliko bolj domač kraj, v ulici, kjer živimo celo vsako drevo; vsak od nas pa ima tudi kraje, kamor se vedno znova rad vrača.

Lepoto in vznesenost, ki ju čutimo ob pogledu na našo deželo ali že ob sami besedi »domovina« so v pesmi izrazili nekateri naši mladi pesniki. Srečko Kosovel je napisal: … te sive ostrine, te puste vrhove imam rad. Alojzij Grozde pa je svoje občudovanje izrazil v verzih:

Rad bi imel kakor orel peruti,

da domovino bi vso preletel,

da bi načudil se njeni lepoti

in da se zanjo še vse bolj bi vnel.

Prav ti Grozdetovi verzi pa v nas odpirajo nov pogled. Pogled z vrha usmerijo navznoter in nam zastavijo ključno vprašanje: iz česa je od znotraj stkana naša domovina? V filmu Davida Sipoša Srce se ne boji, ki smo si ga v naši župniji ogledali prejšnji teden, je v enem od prizorov prikazano, kako se kaplje vode ob dotiku z gladino spremenijo v kri. Pod površjem, pod lepotami, je torej skrita kri – kri pa je simbol življenja, simbol gorečnosti in požrtvovalnosti vseh ljudi, ki delajo v dobro naše domovine. Kri ne simbolizira samo številnih mučencev, ki so v preteklosti dobesedno dali življenje za našo domovino in jih nismo pozabili, temveč simbolizira tudi predanost in pripadnost vseh ljudi – naših prednikov in tistih, ki za našo domovino delajo danes. To so vsi ljudje, ki delajo pošteno in zavzeto in s svojim skrbnim delom gradijo današnjo Slovenijo. To so vsi ljudje, ki jim je mar za naše okolje in skrbijo za naravo tako, da jo negujejo. To so vsi ljudje, ki delajo v dobro skupnosti in ne samo za lastno korist. To so vsi ljudje – posebej starejši in bolni – ki svoje vsakodnevne molitve namenjajo prav domovini.

Vsaka domovina potrebuje tudi duhovnike. Potrebuje duhovnike, ki bodo vzniknili prav iz naroda, občestva in skupnosti, v katerem bodo delovali. Nadškof Stanislav Zore je na srečanju pred birmo v naši župniji poudaril, da narod, ki duhovno v sebi ne bo rodoviten, ne bo preživel. Zato so izrednega pomena vse molitve za nove duhovne poklice in za duhovnike, da po vzoru Kristusa delujejo v domovini. Pri vsem tem pa naj nam bo poseben priprošnjik tudi Alojzij Grozde, da Bog ohrani našo domovino varno, enotno in polno vere.

Kategorije: I

p. Bernard Goličnik

GSM 031-257-193