Kristus kralj C

kristus-kralj

Jezus je kralj, ki v nobenem primeru ne zlorablja svoje oblasti. Mnogi uporabljate za zapisovanje dnevnih dogodkov raznovrstne rokovnike ali poslovne priročnike. Ti imajo na začetku navedene razne uporabne stvari, med drugim tudi letni razpored praznikov. V nekaterih je navedeno tudi, kako se je obhajal ta praznik nekdaj in katere navade so (bile) povezane s tem. Med take spadajo npr. božič, velika noč, novo leto, župnijski zavetnik, praznik vseh svetih, zahvalna nedelja…
V neki taki knjigi je ob prazniku Kristusa Kralja pisalo zelo kratko: »Praznik nima običajev.« Ko to preberemo, sta verjetni dve reakciji: Ali je praznik še tako malo časa v koledarju, da do navad niti še ni moglo priti ali pa, da ga ljudstvo ni sprejelo z svojega. O svetnikih v prvi Cerkvi ne vemo veliko podrobnosti, kar pa se je ohranilo, si to pripovedujemo iz generacije v generacijo kot posebno dragocenost.
Tako glede praznika Kristusa Kralja piše, da gre za »idejni praznik«, ki še ni ukoreninjen v ljudskih praznovanjih. Ko je papež Pij XI. uvedel ta praznik, ga je k temu vodila misel, da je potrebno nasproti uničevalnim idejam boljševizma, nacionalsocializma in drugih podobnih gibanj, postaviti neko znamenje, ki jih bo zaustavilo. Papež je bil prepričan da se narodi sami ne morejo dogovoriti za mir, ampak le, če se ravnajo po zgledu Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva. On mora postati merska enota za človekovo dostojanstvo, za pravičnost in za skupno življenje v miru. Praznik je nastal v času, ko so bili v večini držav kralji že odpravljeni, ali so ostali le še kot simbol narodne neodvisnosti. Njihova avtoriteta je ostala pomembna le še za notranjo stabilnost držav ali ravnotežja med različnimi etničnimi skupinami v njej. Papežu se je zdelo, da bo nov praznik brez običajev in navad, pravi odgovor na tiha pričakovanja človeštva po svetovnem miru in medsebojnem razumevanju. To naj bi bila tudi zagotovitev, da obstaja kraljevska moč, ki se v Kristusu razodeva povsem drugače kot v kupčkanju svetnih vladarjev.
Vsak človek je (neke vrste) kralj. Izhodišče za današnji praznik je Jezusovo življenje po Očetovi volji. Spoštovanje in pokorščina do njega sta utemeljeni ne na sili, sijaju ali moči, ampak na usmiljenju, ljubezni, služenju, podaritvi, prijateljstvu… Vse do danes je tako: Samo tam, kjer so se kristjani približali ubogim, slabotnim in trpečim ter njihovim potrebam, tam so ljudje Cerkev sprejeli in je dobrodošla, saj njeno konkretno življenje dejansko odgovarja njenemu deklariranemu poslanstvu. Taki Cerkvi mnogi priznavajo pomembno vlogo pri zavzemanju za socialno pravičnost. Ob tem pa le redko sprašujejo iz kakšnega razloga kristjani pomagajo drugim. Malokdaj ljudje prisluhnejo kristjanu, ki izpove: Svoje služenje drugim opravljam kot človek, ki hoče s svojim življenjem posnemati Jezusa. Kdo in kdaj je nekdo lahko kralj svojega življenja. Zavedati se moramo, da ljudi k tej dejavnosti kliče Bog sam, in da je vsa veličina njegovega kraljestva že skrita v posameznem človeku.
Na neki razstavi je hotel umetnik pokazati na človekovo dostojanstvo. Pred glavni vhod v razstavni prostor je dal počez na pot položiti veliko in že precej ogorelo drevo, kar je dalo slutiti, da je bilo kar nekaj časa v ognju. Nanj je bila pribita kovinska plošča, na kateri je pisalo: »Vsak človek je kralj.« Umetnik je hotel simbolno povezati drevo kot simbol življenja in moči, ki leži ponižano in nemočno na tleh. Tako ogorelo in ranjeno je jasen simbol izmučenega in na križ pribitega Kristusa., pa tudi človeka, ki so ga v življenju ožgale in ranile mnoge preizkušnje. Večina obiskovalcev razstave je le nemo gledala to izmučeno drevo.
Človek je lahko kralj le v povezanosti s Kristusom ki je podobne preizkušnje prostovoljno za nas nesel na križ!

Kategorije: Novice

p. Bernard Goličnik

GSM 031-257-193